Cerkev Matere božje na Gorci
Opis ponudbe
Pot nas vodi iz Maribora ob Dravi mimo plazovitega meljskega hriba in starodavne župnijske cerkve sv. Petra ob kapelicah križevega pota in vinogradih, zasajenih s plemenito vinsko trto. Tu na robu Slovenskih goric, na imenitni razgledni točki, visoki 346 metrov, kraljuje že skoraj pol tisočletja Gorska Mati božja. Kakor na straži stoji njeno svetišče in se ogleduje po Dravi navzdol proti Ptuju in navzgor čez Maribor v zelene gozdove Pohorja ali razkošne vinograde Slovenskih goric.
O prvi cerkvi na tem mestu in začetkih božje poti zgodovina ne pripoveduje. Domnevajo, da so na nastanek tega svetišča vplivali malteški vitezi, vneti Marijini častilci. V Melju so imeli svoj grad, okrog Gorce pa posestva. Današnja cerkev na Gorci je zgrajena v gotskem slogu. Na zunanjem južnem oporniku cerkvene ladje je vklesana letnica 1517, ko so bila zaključena zadnja dela, postavljena pa je bila cerkev že leta 1493. Sodi torej v čas, ko so po slovenskih tleh ropali Turki.
Pot nas vodi iz Maribora ob Dravi mimo plazovitega meljskega hriba in starodavne župnijske cerkve sv. Petra ob kapelicah križevega pota in vinogradih, zasajenih s plemenito vinsko trto. Tu na robu Slovenskih goric, na imenitni razgledni točki, visoki 346 metrov, kraljuje že skoraj pol tisočletja Gorska Mati božja. Kakor na straži stoji njeno svetišče in se ogleduje po Dravi navzdol proti Ptuju in navzgor čez Maribor v zelene gozdove Pohorja ali razkošne vinograde Slovenskih goric.
O prvi cerkvi na tem mestu in začetkih božje poti zgodovina ne pripoveduje. Domnevajo, da so na nastanek tega svetišča vplivali malteški vitezi, vneti Marijini častilci. V Melju so imeli svoj grad, okrog Gorce pa posestva. Današnja cerkev na Gorci je zgrajena v gotskem slogu. Na zunanjem južnem oporniku cerkvene ladje je vklesana letnica 1517, ko so bila zaključena zadnja dela, postavljena pa je bila cerkev že leta 1493. Sodi torej v čas, ko so po slovenskih tleh ropali Turki.
Čeprav še danes lahko občudujemo gotsko podobo cerkve, so jo v stoletjih predelovali tudi v drugačnih umetnostnih slogih. V 18. stoletju so prizidali najprej na južni, nato še na severni strani baročne kapele. Nazadnje so sredi preteklega stoletja prizidali še zakristijo. Tudi notranjščina je bila deležna podobnih predelav. Najbolj so posegli vanjo leta 1864, ko sta jo v novogotskem slogu v celoti poslikala mojstra Fantoni in Brollo. Podobno je bilo z opremo.
Naša pozornost je menjena Marijinemu kipu v glavnem oltarju. Marija drži v rokah žezlo, na levici pa nosi Jezusa. Motiv zelo spominja na Marijo Pomočnico, ki jo je častil sv. Janez Bosko. Gorska podoba je veliko starejša, saj je nastala že sredi 16. stoletja.
Drugi umetnostni biser, ki ga hrani gorska cerkev, pa je oltar sv. Urbana, papeža. V njem so tri dragocene slike, na oltarju pa še votivna podoba iz leta 1680, ki jo je dal napraviti Jurij Juršič v zahvalo, ker sta bila z ženo Marjeto ozdravljena vročice. Prva dragocena slika kaže sv. Urbana. Njegov god se je obhajal 25. maja. Do tega dne mora grozdje odcveteti, da lahko dobro obrodi. Tako je sv. Urban postal patron vinogradov. Druga slika na oltarju prikazuje Kristusa v tlačilnici. Zaradi izredne simbolike je najdragocenejši umetnostni zaklad, ki ga hrani gorska cerkev. Nad njo pa je slika s prizorom, ko Sem in Jafet pokrivata pijanega očeta Noeta, ki še ni poznal moči vina. Ves oltar nas spominja, da smo v cerkvi, ki stoji sredi vinogradov!
Na obodu so romarji z Marijo, med njimi tudi škof Slomšek in župnik Glazer. Orgle so delo mojstra Brandla.
Božja pot na Gorci je že od nekdaj zelo obiskana. Po ukazu Jožefa II. leta 1785 so jo zaprli in zaplenili vse premoženje. Taka usoda je ob jožefinskih reformah doletela tudi druge. Mnoge so izginile. Gorsko cerkev so prodali nekemu kmetu v soseščini. Nameraval jo je podreti in sezidati hleve. Zaradi nesreč, ki so se držale dela, je cerkev zopet prodal. Tokrat jo je odkupil župnik Nikolaj Škof in jo rešil propada. Božja pot je zopet zaživela. O tem pričajo votivne podobe v zahvalo za uslišanje. Veliko je takih, ki prihajajo sem. Nekateri le zato, da občudujejo razgled, drugi pa tudi zato, da se zatečejo k Mariji. Med temi so tudi romarji od Sv. Antona v Slovenskih goricah, ki se še zdaj drže stare navade, da pridejo že na večer pred glavnim shodom na mali šmaren in noč prečujejo v cerkvi ter se po pobožnostih naslednjega dne vrnejo zopet domov. Naj te njihove stare navade ne odplavi moderni čas!
Pot nas vodi iz Maribora ob Dravi mimo plazovitega meljskega hriba in starodavne župnijske cerkve sv. Petra ob kapelicah križevega pota in vinogradih, zasajenih s plemenito vinsko trto. Tu na robu Slovenskih goric, na imenitni razgledni točki, visoki 346 metrov, kraljuje že skoraj pol tisočletja Gorska Mati božja. Kakor na straži stoji njeno svetišče in se ogleduje po Dravi navzdol proti Ptuju in navzgor čez Maribor v zelene gozdove Pohorja ali razkošne vinograde Slovenskih goric.
O prvi cerkvi na tem mestu in začetkih božje poti zgodovina ne pripoveduje. Domnevajo, da so na nastanek tega svetišča vplivali malteški vitezi, vneti Marijini častilci. V Melju so imeli svoj grad, okrog Gorce pa posestva. Današnja cerkev na Gorci je zgrajena v gotskem slogu. Na zunanjem južnem oporniku cerkvene ladje je vklesana letnica 1517, ko so bila zaključena zadnja dela, postavljena pa je bila cerkev že leta 1493. Sodi torej v čas, ko so po slovenskih tleh ropali Turki.
Pot nas vodi iz Maribora ob Dravi mimo plazovitega meljskega hriba in starodavne župnijske cerkve sv. Petra ob kapelicah križevega pota in vinogradih, zasajenih s plemenito vinsko trto. Tu na robu Slovenskih goric, na imenitni razgledni točki, visoki 346 metrov, kraljuje že skoraj pol tisočletja Gorska Mati božja. Kakor na straži stoji njeno svetišče in se ogleduje po Dravi navzdol proti Ptuju in navzgor čez Maribor v zelene gozdove Pohorja ali razkošne vinograde Slovenskih goric.
O prvi cerkvi na tem mestu in začetkih božje poti zgodovina ne pripoveduje. Domnevajo, da so na nastanek tega svetišča vplivali malteški vitezi, vneti Marijini častilci. V Melju so imeli svoj grad, okrog Gorce pa posestva. Današnja cerkev na Gorci je zgrajena v gotskem slogu. Na zunanjem južnem oporniku cerkvene ladje je vklesana letnica 1517, ko so bila zaključena zadnja dela, postavljena pa je bila cerkev že leta 1493. Sodi torej v čas, ko so po slovenskih tleh ropali Turki.
Čeprav še danes lahko občudujemo gotsko podobo cerkve, so jo v stoletjih predelovali tudi v drugačnih umetnostnih slogih. V 18. stoletju so prizidali najprej na južni, nato še na severni strani baročne kapele. Nazadnje so sredi preteklega stoletja prizidali še zakristijo. Tudi notranjščina je bila deležna podobnih predelav. Najbolj so posegli vanjo leta 1864, ko sta jo v novogotskem slogu v celoti poslikala mojstra Fantoni in Brollo. Podobno je bilo z opremo.
Naša pozornost je menjena Marijinemu kipu v glavnem oltarju. Marija drži v rokah žezlo, na levici pa nosi Jezusa. Motiv zelo spominja na Marijo Pomočnico, ki jo je častil sv. Janez Bosko. Gorska podoba je veliko starejša, saj je nastala že sredi 16. stoletja.
Drugi umetnostni biser, ki ga hrani gorska cerkev, pa je oltar sv. Urbana, papeža. V njem so tri dragocene slike, na oltarju pa še votivna podoba iz leta 1680, ki jo je dal napraviti Jurij Juršič v zahvalo, ker sta bila z ženo Marjeto ozdravljena vročice. Prva dragocena slika kaže sv. Urbana. Njegov god se je obhajal 25. maja. Do tega dne mora grozdje odcveteti, da lahko dobro obrodi. Tako je sv. Urban postal patron vinogradov. Druga slika na oltarju prikazuje Kristusa v tlačilnici. Zaradi izredne simbolike je najdragocenejši umetnostni zaklad, ki ga hrani gorska cerkev. Nad njo pa je slika s prizorom, ko Sem in Jafet pokrivata pijanega očeta Noeta, ki še ni poznal moči vina. Ves oltar nas spominja, da smo v cerkvi, ki stoji sredi vinogradov!
Na obodu so romarji z Marijo, med njimi tudi škof Slomšek in župnik Glazer. Orgle so delo mojstra Brandla.
Božja pot na Gorci je že od nekdaj zelo obiskana. Po ukazu Jožefa II. leta 1785 so jo zaprli in zaplenili vse premoženje. Taka usoda je ob jožefinskih reformah doletela tudi druge. Mnoge so izginile. Gorsko cerkev so prodali nekemu kmetu v soseščini. Nameraval jo je podreti in sezidati hleve. Zaradi nesreč, ki so se držale dela, je cerkev zopet prodal. Tokrat jo je odkupil župnik Nikolaj Škof in jo rešil propada. Božja pot je zopet zaživela. O tem pričajo votivne podobe v zahvalo za uslišanje. Veliko je takih, ki prihajajo sem. Nekateri le zato, da občudujejo razgled, drugi pa tudi zato, da se zatečejo k Mariji. Med temi so tudi romarji od Sv. Antona v Slovenskih goricah, ki se še zdaj drže stare navade, da pridejo že na večer pred glavnim shodom na mali šmaren in noč prečujejo v cerkvi ter se po pobožnostih naslednjega dne vrnejo zopet domov. Naj te njihove stare navade ne odplavi moderni čas!
